Za Noč raziskovalcev 2020 smo na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici pripravili raznolik program, ki je sestavljen iz dveh delov.

Štirje filmi različne tematike raziskujejo skozi filmski medij, trije med njimi še bolj specifično skozi medij animiranega filma. POGOVOR BREZ KONCA Katarine Blažič je diplomski animirani film, kjer avtorica raziskuje pogled na svet iz perspektive slepega človeka. Delo je nastalo na podlagi intervjuja in nam pomaga razumeti, kako slabovidni ljudje gradijo prijateljstva, kakšen je njihov vsakdan, po čem se spomnijo ljudi in katere karakteristike najbolj cenijo. Kaj se lahko od ljudi kot je Tommy Edison naučimo? Veliko. Tommyja ne zanimajo objave na socialnih omrežjih ali zunanji izgled ljudi, ki ga obkrožajo. Kar Tommyja zanima je skrito očem. Še en film iste avtorice, VRČ POLN RAKOV, raziskuje kaj je geto skozi vrč rakov. Vse se je začelo, ko sta avtorica in študijski kolega diskutirala o njegovem življenju v Indiji. Pripovedoval ji je v kakšnih okoliščina je odrasel. To je razložil skozi metaforo rakov, ki so ujeti v vrču in eden drugega skušajo vleci na dno. To je uporabil kot razlago kako se je počutil, ko je živel v getu in kaj ga definira. RITEM DUŠE načne vprašanje prostora z dveh zornih kotov: kot prostora, v katerem živimo, in našega čustvenega prostora. Ob tem prikaže, kako izražamo čustva v prostor, ki nas obdaja. Avtorica Ece Horasanli poveže čustva z barvami ter z barvami upodobi čustveni prostor in pomanjkanje čustev. V filmu STRAH se Boris T. Matić sprašuje o tem osnovnem človeškem občutju. V času globalne pandemije koronavirusa se je večina ljudi na njihovih domovih bala neznanega virusa, mesto Zagreb, v katerem živi avtor, pa je poleg tega prizadel še potres. Neznane in znane grožnje so se medsebojno okrepile. Avtor meni, da je v bistvu vseh strahov človekov strah pred smrtjo, kar je vzel za temo filma. Prostor svobode in modro nebo, ki predstavljata življenje, se počasi izgubljata v strahu in nas spravljata v razmišljanje o negotovi prihodnosti z določenim koncem, ki čaka vsako živo bitje.

Drugi del predstavljata dva prispevka, ki nakazujeta drugačen dotik znanosti z umetnostjo. Kažeta nam, da ni (znanstvenega, umetniškega) dosežka brez primerne reprezentacije. Na 20. festivalu PIXXELPOINT se je kurator (sodelavec Akademije umetnosti UNG) z obiskovalci spraševal kako znanost, umetnost in izobraževanje v partnerstvu z umetnostjo še lahko (so/raz)oblikujejo resničnost ter kakšen vmesnik potrebujejo za pristen stik z njo? Ali sodobne stroje in programe njihovega delovanja zares (še) razumemo, onstran spoliranega vmesnika in prijaznih navodil za uporabo. Skupek posnetkov šele z montažo magistrske študentke Caroline Silveira pridobi pomen. Že nekoliko starejši video PROBLEM NANOLABORATORIJA JE .... Marka Bizilja pa se loteva t.i. razlagalnega videa, podobno kot nam infografike preko vizualne predstavitve tolmačijo gole podatke, nam ta kratki video pomaga razumeti - kaj je to nano.

Več aktivnosti Evropske noči raziskovalcev spremljaj na spletni strani nocmoc.eu ali facebook.com/nocimasvojomoc

×

Contact